Torkovo jutro, mrzlo in jasno, se je razvilo v pravi spomladanski dan. Zajtrk Dulce Juanite nam je dal kreposti in moči, da smo se kot Don Kihot z mlini na veter borili z neskončnimi planjavami oljk. Po začetniškem spogledovanju je delo steklo, kot pristno špansko ekstra deviško oljčno olje. Pri tem so nam bili v izredno pomoč naši soborci Maročani, pri čemer nismo čutili nikakršne jezikovne prepreke. Maročani so oljke strojno tresli, mi pa ročno. Olive so popadale na velike mreže, ki smo jih podložili pod drevesa. Vse veje in listje, ki je popadalo z oljk med klatenjem in tresenje, sta Jan in Jakob z mrež odpihnila s pomočjo Sthilovega razpihovalnika. Kljub ne najboljši letini smo pridno polnili bele ponjave, pri čemer smo verjetno nabrali dobro tono oliv. Težko pričakovano kosilo, izpod mojstrskih rok Miguela, nam je dal vedeti, da so prehranske navade Špancev močno drugačne od naših. Bogata juha s čičeriko je bila za naše želodce kar malo premalo, zato pa nas je njegova večerja nasi
Komentarji
Objavite komentar