ŠPANIJA, MARTOS - praktično usposabljanje dijakov programa živilsko-prehranski tehnik

Večer se je prevesil v dan in zbudila nas je jutranja budnica  Franci na balanci. Po zajtrku smo pospravili svoje stvari v kovčke in se s kombijem odpeljali skozi kilometrske nasade oljk,  proti letališču v Malagi.  Let je minil brez večjih posebnosti s srečnim pristankom na letališču Treviso. Pot nas je vodila v prelepo Slovenijo. Ljubo doma, kdor ga ima. 

Na današnji dan se je tudi Kranjcem v Španiji vreme razjasnilo. Zavel je severni veter in odšli smo dokončati delo ter prevzeti kupljeno olje. Popoldanski čas pa smo preživeli vsak sebi. Nekateri so šli po zadnjih nakupih, drugi so čas izkoristili za počitek, tretji so se še zadnjič povzpeli na vrh La Pe ña. Za zadnjo večerjo pa sta združila moči dulce Juanita in naš Jakob. Ona je pripravila slastne testenine, Jakob pa carski praženec. Pošteno siti smo zakorakali v zadnji večer. Kako ga bomo preživeli, pa izveste jutri.

Zaradi dežja, ki nam je onemogočil delo, smo imeli v petek prost dan. Dopoldne smo se podali do oljarne, kjer smo naročili oljčno olje, ki ga bomo s seboj odnesli domov. Petkovo kosilo je bilo drugačno, kot po navadi, bilo zadnje skupno kosilo s kuharjem Miguelom in koordinatorko Mario. Miguel nam je pripravil odlično in obilno kosilo, ki ga je še dodatno popestril s torto. Miguel nas je ob koncu kosila očaral s svoji čudovitim petjem ob igranju na kitaro. Prejeli smo tudi Erazmusova potrdila o udeležbi na mobilnost v Španiji. Preostanek dneva smo preživeli sproščeno, po večerji pa smo se nekateri dijaki odpravili na krajši sprehod po mestu, nekateri pa so  ostali v hostlu.

Jutru sledi dan, dnevu sledi večer, večeru sledi noč in noči zopet jutro. Ples Zemlje okoli sonca nam nudi neskočno podobnost vendar je kljub vsemu, vsak dan drugačen z izjemo današnjega. Že rahlo utrujeni ugotavljamo, da nam ni ponudil nič novega. Sami pri sebi se sprašujemo, če smo morda razvajeni in v isto sapi ugotavljamo, da se odhod nezadržno približuje. Španija nam je zlezla pod kožo.

Ko so nas že prvi sončni žarki prebudili, smo z nasmehom na obrazu pojedli zajtrk, saj smo vedeli, da nas danes čaka nov delovni dan in sicer delo v oljarni. Peš smo odšli do tovarne, ki je v centru mesta Martos. Tam smo se razdelili v skupine z različnimi nalogami. Nekaj dijakov je odšlo v laboratorij, kjer so merili odstotek maščob v olivah, drugi pa so spoznali delo v pakirnici. Delali smo zjutraj in popoldne. Popoldne pa nam je mojster, kot je za vino enolog, razložil celoten postopek pridobivanja olja in njegovo klasifikacijo. V oljarni predelajo dva milijona ton oliv, katerega večinoma prodajo v Italijo. Podučil nas je o terminih ekstra deviško, deviško in  navadno oljčno olje. Razliko v njihovi kvaliteti in nastanku. Prav tako nam je razložil, od kje prihaja razlika v barvi, saj je zeleno oljčno olje boljše od rumenega.

Včerajšni deževni dan nam je odplaknil naše zadnje upanje za današnje delo, saj se oljk ne obira, kadar je mokro in ker se oljk ne obira se tudi ne stiska oliv v oljčno olje. Zato so nas v prelepem, hladnem, vetrovnem dnevu odpeljali na krajši ogled gradu nad Jeanom. Po gradu je sledil ogled oljarne, kjer so nam pokazali področje nadaljnega usposabljanja v tujini, ki se ga že zelo veselimo. Da nam po kosilu ne bi bilo preveč dolgčas, nas je profesor zvabil na hrib za Martosom na katerem se nahajajo razvaline gradu. Urico trajajoči vzpon je vsak doživel po svoje, na vhu pa smo kljub vsemu naredili skupinski selfi. Pozno popoldne in večer pa vsak preživi po svoje.

Ponedeljkovo jutro se je začelo s slabim vremenom vendar mi smo bili veseli, saj smo vedeli, da ne bo treba iti v nasade, obirati oljke. Po zajtrku smo se s profesorjem dogovorili, da bomo ta čas namenili učenju in se domislili, da bi spekli tradicionalno slovensko jed, potico. V popoldanskem času smo se dijaki s profesorjem odpravili v trgovino na lov za sestavine. Med samim nakupovanjem smo ugotovili, da nimajo mletih orehov. Profesor je prišel na idejo, da bi spekli jabolčni štrudelj, ideja ni bila slaba. Med delom smo ugotovili, da stvar ne poteka tako kot bi morala. Po napornem delu nismo dobili jabolčni štrudelj ampak pito. V naših želodčkih je ostalo še nekaj prostora za našo pito. Ta podaljšani vikend smo dobro izkoristili, jutri pa nas čaka obiranje oljk.

Turobno, oblačno, pršeče jutro, polno bolečih udov preteklih delovnih dni, nam je razsvetlil in polepšal simpatični Miguel s toplimi churrosy in popravil vtis svojih prejšnjih kuharskih enolončnic. Ni nam preostalo drugega kot da smo se vedrih lic preko Jeana odpravili na ogled Granade, ki je naše dijaške žepe skoraj izpraznil, ampak je bilo vredno. Po prvih negotovih korakih in iskanjih katedrale, ko nas je obiskala že rahla nervoza je ogled stekel in veselega srca smo raziskovali ozke uličice in grajsko vzpetino Alhambre ter preizkušali akustiko srednjeveške arhitekture. Prosti čas smo izkoristili za "kofetkanje". Vrnitev nam je popestril žalostni uporabnik prepovedanih substanc in nas opomnil, kaj pomeni zdrav duh v zdravem telesu. Drugače pa je vrnitev minila mirno in polni moči ter novih spoznanj čakamo, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. Suerte (srečno)!

Danes smo se podali na vodeni izlet v Cordobo. Cordoba je zelo prijetno staro mesto v španski pokrajini Andaluziji in glavno mesto province Cordoba, ima približno 320 tisoč prebivalcev. Po eno urni vožnji nas je v Cordobi pričakal vodič Schwarz Peter, ki nas je vodil skozi mestno jedro, kjer smo si ogledali znamenitosti Cordobe, ki so prikazane v spodnjih slikah. ;) , sledilo je kosilo v hostlu ter prosti čas, ki si ga je večina vzela za nakupovanje. Sedaj pa sledi skupno druženje.

Ko sonce še ni vzšlo izza hribovji Martosa je zazvonila budilka in naznanila čas za zajtrk. Po jutranjem obroku je sledil odhod na plantažo. Ko so olive padale na tla se je zaslišal žvižg in vsi smo odhiteli do avtomobilov. Terenec je bil premajhen, zato smo stopili na stojišča zunaj avtomobila in se odpeljali po kratki a razburljivi poti do naslednjih oljk. Delo nas je tako izmučilo, da smo si privoščili daljšo siesto,  jutri pa sledi ogled mesta Cordoba.

Na zahodu nič novega. Jutranji ritual je povezan z odhodom na delovišče in nadaljevanjem druženja z našimi maroškimi soborci. Hrana ostaja odlična in španska. Smo pa za razliko od ostalih dni, tokrat po kosilu odpeketali v Jean, slabo uro oddaljeno glavno mesto province, v kateri je tudi Martos. Katedrala v Jeaneju je zares fascinantna, čurosi pa malo manj. Moramo pa priznati, da nas je danes obiskala kriza tretjega dne (delovnega). Vsi po malem čutimo utrujenost zavoljo pretepanja oljk in se zato za današnji dan poslavljamo in šibamo v postelje. Hasta mañana!!

Sveti Miklavž nam je danes prinesel nov delovni dan in s tem tudi nove tone oliv (včeraj smo nabrali več kot dve toni), odnesel pa nam je Miguela, zato je za naše želodčke poskrbela le Dulce Juanita in delo opravila kvalitetno. Kljub napornemu delu, smo delali učinkovito in hitro, saj se nam je na plantaži oljk pridružilo še več simpatičnih Maročanov in je bila količina nabranih oliv še večja. V popoldanskih urah smo se dijaki odpravili na lov za churrosi, ki so popularni prigrizki v latinskem svetu. Nad njimi smo bili navdušeni. V upanju, da vas je obiskal Miklavž in ne parkelj👹 vas lepo pozdravljamo in vam pošiljamo tople pozdrave!😀✌❤

Torkovo jutro, mrzlo in jasno, se je razvilo v pravi spomladanski dan. Zajtrk Dulce Juanite nam je dal kreposti in moči, da smo se kot Don Kihot z mlini na veter borili z neskončnimi planjavami oljk. Po začetniškem spogledovanju je delo steklo, kot pristno špansko ekstra deviško oljčno olje. Pri tem so nam bili v izredno pomoč naši soborci Maročani, pri čemer nismo čutili nikakršne jezikovne prepreke. Maročani so oljke strojno tresli, mi pa ročno. Olive so popadale na velike mreže, ki smo jih podložili pod drevesa. Vse veje in listje, ki je popadalo z oljk med klatenjem in tresenje, sta Jan in Jakob z mrež odpihnila s pomočjo Sthilovega razpihovalnika. Kljub ne najboljši letini smo pridno polnili bele ponjave, pri čemer smo verjetno nabrali dobro tono oliv. Težko pričakovano kosilo, izpod mojstrskih rok Miguela, nam je dal vedeti, da so prehranske navade Špancev močno drugačne od naših. Bogata juha s čičeriko je bila za naše želodce kar malo premalo, zato pa nas je njegova večerja nasi

Kratka nedeljska noč je botrovala poznemu ponedeljkovemu vstajenju. Prvemu španskemu zajtrku, ki je zadovoljil še tako največje dvomljivce je sledil prekrasen ogled jutrišnjega delovišča in voden ogled Martosa. Tudi prvo špansko kosilo je bilo odlično, še boljša pa siesta. Romantičen sončni zahod smo doživeli na terasi katedrale na vrhu hriba nad Martosom. Po slastni večerji s tem blogom zaključujemo aktivnosti prvega španskega dne in vam kličemo buenas noches.😫

V nedeljo 3. 12. 2017 smo se dijaki BIC Ljubljana - Živilske šole, smeri živilsko prehranski tehnik, s profesorjem odpravili proti letališču Treviso. Sledil je "check in" prtljage, kjer smo vsi nestrpno tehtali kovčke ter premišljevali kaj bomo lahko vse še kupili. Nato je sledil let, na katerem so nekateri dijaki trepetali od strahu, saj so prvič leteli. Srečno smo pristali v Malagi in se s šoferjem Carlosom ob ritmih španske glasbe odpeljali v dve uri oddaljen Martos. Križev pot nas je tako izmučil, da smo takoj odšli v svoje sobe, kjer smo si dovolili zaživeti svoje prve španske sanje.😃